grafem

Program za spodbujanje ženske grafitarske in street art kulture.

GRAFEM

RogLab je že tradicionalno poln raznolikih grafitov. In od leta 2020 so zunanje površine našega izdelovalniškega kontejnerja ob Ljubljanici tudi povsem uradno namenjene ustvarjanju grafitarskih in streetartističnih umetnin. RogLab po novem vodi tudi program za spodbujanje nastajanja takšnih umetnin. Program se imenuje GraFEM, cilja pa predvsem na ženske. »Gra« kot grafiti + »fem« kot femina = GraFEM, saj razumete, kajne? V enem stavku: GraFEM je namenjen opolnomočenju grafitark in streetartistk ter spodbujanju in promoviranju ženske grafitarske in streetartistične kulture.

Mimogrede, v jezikoslovju je »grafem« najmanjša funkcionalna enota pisave, npr. črka ali pismenka. Lahko bi torej rekli, da je »grafem« temeljni element grafitiranja, saj je to, kot veste, v svoji sodobni različici zraslo iz umetelnega risanja, preoblikovanja in stiliziranja črk.

A zakaj se program GraFEM ukvarja s spodbujanjem prav »ženske« grafitarske in street art kulture, ne pa vse grafitarske in street art kulture na splošno, ne glede na spol? Da, to je pomembno vprašanje, in preden lahko nanj odgovorimo, se moramo dotakniti širšega kulturnega in družbenega konteksta in malček zgodovine.

Če beremo in gledamo pričevanja prvih grafitark in streetartistk, nam ne more uiti dejstvo, da jih ni bilo veliko. Nasprotno, bile so redke kot samorogi. Prva priznana newyorška grafitarka, Lady Pink, je denimo začela grafitirati leta 1979, kakšnih deset let za pionirji grafitiranja. Znamenita je njena izjava, da je bila takrat, ko je začela, na sceni ena sama grafitarka – ona sama. Leta 1982 se je pojavila v kultnem filmu Wild Style in z risanjem v zasebnih, galerijskih in ilegalnih kontekstih sčasoma postala vzornica številnim generacijam grafitark. Danes so njena dela vključena v številne muzejske zbirke, sama pa je cenjena »ulična« pedagoginja ter gostja številnih razprav in okroglih miz.

Tudi prva zaresna grafitarka v Sloveniji, Dee282, je bila na sceni dolgo sama, čeprav je začela grafitirati šele leta 1995. »Govorili so mi, da je bila še ena, ki je risala, vendar je nisem nikoli spoznala,« je povedala v intervjuju za Časopis za kritiko znanosti št. 231/232 pred kakšnimi desetimi leti. Še več, nikoli ni poznala niti risala z nobeno drugo grafitarko, razen z redkimi udeleženkami grafitarskih delavnic, ki jih je vodila.

Grafitarke in streetartistke so bile vedno redke ptice. Prva resna antropološka raziskava, zakaj je tako, je prišla izpod peresa Nancy Macdonald, ki je skozi analizo pojmovanja moškosti med grafitarji objavila prvo veliko feministično kritiko grafitarske subkulture. Več kot dvajset let po tistem, ko so začele kariero prve grafitarke, smo v knjigi The Graffiti Subculture: Youth, Masculinity and Identity in London and New York (2001) lahko brali, kako izključujoč, klikovski in šovinističen je (bil) svet grafitarjev (v teh dveh mestih). Grafitarke, ki so želele na sceno, so morale poleg običajnih preskočiti tudi ovire mansplaininga, mizoginije in spolnega nadlegovanja.

Kljub temu so mnoge vztrajale in postajale iz leta v leto bolj cenjene. Tako med moškimi kot med ženskami. Prvi večji spoštljiv mednarodni poklon tem dekletom in ženskam (ter hkrati njihovo umetniško konsekriranje) je bila knjiga Graffiti Women: Street Art from Five Continents (2006) Nicholasa Ganza, v kateri je avtor predstavil 125 grafitark in streetartistk. Med njimi so se znašle do takrat še povsem neznane umetnice in seveda tudi kultne ustvarjalke, kot so Mickey iz Amsterdama ter Newyorčanki Lady Pink in Swoon. Slednja je ob že omenjeni Nancy Macdonald prispevala tudi eno izmed dveh spremnih besed.

Leta 2015 je Ganz na svojem blogu zapisal, da je zbirka Graffiti Women skoraj desetletje po izidu postala zastarela. Zato je bil vesel, da je izšel nov fotoreporterski cvetober ženskih grafitov, poimenovan All City Queens: Women in Street Art & Graffiti (2015), ki ga je po letih zbiranja materiala izdala grafitarka Syrup iz Velike Britanije. Poleg znamenitih protagonistk, kot so Mickey, Lady Pink in Claw, ki imajo v knjigi tudi intervjuje, se zbirka tudi tokrat šibi pod imeni številnih »novih« grafitark z vseh koncev sveta.

Če niste ljubitelj kot špeh debelih knjižnih kompendijev ženskih grafitarskih umetnin, se vam bo s tovrstnim ustvarjanjem mogoče lažje seznaniti prek filmskega medija. V zadnjih petih letih so namreč festivalska občinstva razveselili vsaj trije pregledni dokumentarci o uličnih umetnicah, ki so vredni vašega časa. Najtežje dostopen je nemara film All She Wrote Anthology (2016) kanadske režiserke Idaline Leandro, ki je intervjuvala številne grafitarke severno- in južnoameriškega porekla. Potem je tu dokumentarec Girl Power (2016) češke grafitarke Sany, za katerega v filmu trdi, da je »prvi tak dokumentarec o grafitarkah sploh«, saj dokumentira, kako se je sedem let srečevala s številnimi uličnimi umetnicami iz različnih velemest, od Moskve in New Yorka prek Cape Towna do Kabula in Sydneyja.

Najnovejši dokumentarni film na našo temo se imenuje Street Heroines (2019) in v produkcijskem smislu deluje najbolj profesionalno. V njem se pojavijo številne priznane grafitarke iz preteklosti in sedanjosti, ki plastično predstavijo svoj položaj. Čeprav sta od omenjene feministične kritike grafitarske subkulture Nancy Macdonald minili domala dve desetletji, se tudi v tem filmu pojavljajo podobna pričevanja. Kljub izključevalnim metodam ženske poskušajo biti zraven na takšen ali drugačen način. Če ne kot grafitarke, pa kot fotografinje, galeristke, kustosinje itd. V filmu denimo govori tudi Martha Cooper, ki je leta 1984 v soavtorstvu s Henryjem Chalfantom objavila »grafitarsko biblijo« Subway Art, še danes pa je med najbolj cenjenimi grafitarskimi fotografi in poznavalci grafitov sploh. »Mislim, da moški do določene mere ženskam ne dovolijo zraven, kar povezujem tudi z moškim tovarištvom,« pove Martha Cooper in doda: »Ne gre za to, da bi moški rekli: ‘Tega ti ne zmoreš.’ Pač pa ženskam preprosto ne pustijo v svoj notranji krog.«

Slovenska grafitarka Dee282 je imela s svojimi moškimi kolegi mnogo boljše izkušnje, a se opazkam in podcenjevanju moških tudi ona ni mogla izogniti: »Nekoč sta neka dva začela nekaj izzivati, ampak jaz take ignoriram. Ko sem na steno napisala neko moško ime, je eden začel: ‘Zaljubljeni smo, zaljubljeni smo!’ Dvakrat se je tudi zgodilo, da je prišel tip mimo in me spraševal v smislu: ‘Kaj boš pa ti?’ ali pa: ‘A ti kaj pomagam, punči?’ (...) Edino ta varianta je, da te podcenjujejo, ko stopiš zraven. Ko začneš risati, pa vidijo, da znaš. Aja, enkrat je pa prišel zraven en grafitar, ko je bilo že skoraj končano, in začel nesramno sikati, da zdaj pa že vsak lahko packa po stenah. Takrat sem se pa zdrla nanj, da naj se spelje.« (Časopis za kritiko znanosti, št. 231/232)

Ne podcenjevanje ne mizoginija nista zaustavila pohoda grafitark. Na sceni vztrajajo in ostajajo, saj mnoge spadajo v sam vrh grafitarske in streetartistične ustvarjalnosti. V zadnjem času v popularnih tujih medijih tako pogosto naletimo na članke tipa »5 streetartistk, ki prekašajo Banksyja« ali »Pozabite na grafitarje, tu je 10 najboljših grafitark na svetu«. Čeprav s takimi seznami na prvi pogled ni nič narobe, se zdi, da je grafitiranje postalo le še eno področje, kjer morajo ženske dokazovati, da tudi »me to zmoremo«. Tako kot pri težaških delih, vojaštvu ali nogometu morajo ženske tudi pri grafitiranju poudarjati, kako visoko lahko plezajo, kako hitro lahko tečejo in s kakšno lahkoto prenašajo bolečino in strah.

Novinarji in novinarke v teh medijskih prispevkih to vsekakor poudarjajo, ker grafitarke to res zmorejo. V prej omenjenem intervjuju Dee282 pove, da je užitek premagovati moške pri grafitiranju: »Podobno je v športu, kjer se, ko premagaš enega tipa, podzavestno veliko bolje počutiš. Še vedno imaš v glavi meje, da ženske nekaterih stvari ne moremo tako dobro opraviti, četudi to ni res.« V določenem, nekoliko ozkem smislu so zato reportaže o grafitarkah, ki so primerljive z moškimi ali boljše od njih, napredne in opolnomočujoče. Če ne drugega, pripomorejo k vzpostavljanju sistema vzornic za tista dekleta, ki šele prihajajo na sceno. A problem bi utegnil biti v tem, da takšni članki po navadi ne obravnavajo zakoreninjenih družbenih pogojev in razmerij moči, ki botrujejo neenaki zastopanosti žensk v grafitiranju in ulični umetnosti. Seveda nekatere ženske zmorejo vse, kar zmorejo grafitarji, in še več, a to še ne pomeni, da se večina žensk na ulici počuti varne. To še ne pomeni, da mimoidoči (in grafitarski soustvarjalci) žensk ne objektificirajo, da jih spolno ne nadlegujejo ali celo zlorabljajo.

Tako kot pot v pregovorni pekel je tudi pot v reprodukcijo patriarhata tlakovana z dobrimi nameni. Recimo z dobrimi nameni tistih, ki želijo tudi pri grafitiranju pokazati, da je najbolj pomembno, da se peščica žensk lahko primerja z moškimi in jih celo prekaša. Kljub individualnim biografijam, ki pričajo o vrhunskih dosežkih grafitark, je na sistemski ravni grafitiranje namreč še vedno moška domena, prostor, v katerem prevladujejo tipi. Ne le zaradi šovinizma – čeprav tudi zato – temveč zlasti zato, ker v družbi niso zagotovljene razmere, ki bi ustvarjalkam grafitov in street arta omogočile enak občutek varnosti, kot ga imajo moški.

»Če si tip, je verjetno laže, kot če si ženska in ponoči letaš naokoli. V našem domačem okolišu sem si upala sama hoditi naokoli ponoči. Nekoč sem šla na neko steno in je prišel neki tip ven iz teme, nekje tam na polju, in ne veš, kaj ti bo zdaj naredil. Bilo je precej strašno, tako da sem se skrila na polje in legla v sneg ter počakala, da bo šlo tisto mimo, karkoli je že bilo.« Takole je o občutku varnosti pričala slovenska grafitarka Dee282 v omenjenem intervjuju. Takšnih pričevanj najdete med grafitarkami na stotine. In zdi se, da seznami najbolj prodornih grafitark v priljubljenih medijih ne prispevajo prav dosti k izboljšanju te situacije ali zmanjšanju strahu žensk pred uličnim nasiljem.

Spremembe sistema seveda ne pridejo čez noč. Zato bo še dolgo trajalo do takrat, ko bodo mediji grafitarke obravnavali zunaj okvira spola oziroma bodo o spolu govorili le v primeru, ko bo grafitarka to tematiko v svojih delih dejansko tudi izpostavljala. Slepota za spol pri grafitarskih kritikih danes zveni domala utopično. Morda nekoč ne bo tako, a dokler se to ne zgodi, bodo streetartistke in grafitarke (ter njihove zaveznice in zavezniki v filmskih, fotografskih, galerijskih, birokratskih in drugih podpornih poklicih) primorane nadaljevati z inoviranjem feminističnih strategij za varnejše življenje in delo. Kajti že štirideset let mnoge grafitarke na različnih koncih planeta uporabljajo strategije zoperstavljanja takšnim in drugačnim oblikam izključevanja, mizoginije in nasilja.

Najbolj osnovna strategija je izogibanje nevarnostim na ulici, kar pogosto pomeni izogibanje ilegalnemu ustvarjanju, toda obenem to pomeni tudi sprejetje nižjega statusa v dominantni (beri: zlasti moški) grafitarski subkulturi. Mnoga dekleta – status gor ali dol – se po začetni vnemi sprejanja v ilegali premaknejo v zavetje naročenih muralov in legalnega grafitiranja. Tudi Dee282, recimo, je kmalu po končanem faksu prešla na legalno grafitiranje, saj si ni želela »kartoteke«, s katero bi bila ob službo učiteljice.

Pomembna strategija zoperstavljanja šovinizmu in fizičnim nevarnostim je združevanje v vseženske grafitarske ekipe. S tem so dekleta in ženske začele že leta 1980, ko je Lady Pink ustanovila svoj prvi vseženski kru, poimenovan Ladies of the Arts (LOTA), nadaljevalo pa se je s številnimi drugimi, med njimi tudi s prodornim britanskim krujem Girls On Top, ki deluje od leta 2000 in katerega članica je tudi omenjena Syrup, avtorica knjige All City Queens.

»Ko se ženske zberejo in grafitirajo ali gradijo ali nekaj ustvarjajo, pride do drugačne dinamike,« pravi v dokumentarcu Street Heroines še ena od legendarnih grafitark, TooFly. In sodeč po petnajstletni raziskavi grafitark, objavljeni v knjigi Graffiti Grrlz: Performing Feminism in the Hip Hop Diaspora (2018) Jessice Nydie Pabón-Colón, sta takšno skupinsko ustvarjanje in vzpostavljanje varnih »ženskih« prostorov dve izmed pomembnih značilnosti sodobnega ženskega grafitarskega gibanja.

Četudi se večina grafitark nima za feministke, feminizem vseeno živijo, pravi Pabón-Colónova. Pri njih ne gre za feminizem besede, temveč za feminizem akcije. Feminizma ne govorijo, ampak ga delajo. Feminizma pogosto tudi ne grafitirajo, ampak živijo feministična življenja. Med drugim tudi tako, da ustvarjajo varne skupnostne prostore – bodisi na spletu bodisi na ulici – kjer se združujejo v vseženske ekipe in organizirajo vseženske dogodke. Tako se počutijo močnejše in varne.

In ko v RogLabu iščemo odgovor na nemogoče počasno premikanje kolesja sprememb v družbi, je morebiti spodbujanje tovrstnih »ženskih« strategij največ, kar lahko tukaj in zdaj naredimo za zmanjševanje patriarhalnih pritiskov na grafitarke in streetartistke. Ne želimo torej pasti v ideološke in praktične pasti slavljenja izjemnih grafitark, prav tako se ne mislimo ujeti v izključujoče mreže grafitarskih alfa mačov, temveč poskušamo vzpostaviti progresiven program, ki bo ženskam omogočil lažji dostop do varnih javnih prostorov in kreativno delovanje v močni ženski skupnosti.

RogLab takšen varen prostor in močno žensko skupnost že vrsto let ima. Med njegovimi uporabniki je namreč kar 70 odstotkov žensk, kar je evropski unikum na področju tehnoloških organizacij. Ker imamo torej izkušnje s promocijo ženske udeležbe, na področju, kjer sicer dominirajo moški, in ker imamo odlične partnerje, ki se spoznajo na ulično umetnost, smo si drznili vzpostaviti program, s katerim bomo, upamo, razburkali ženske grafitarske in streetartistične vode v Sloveniji. GraFEM bo namreč redno gostil domače in tuje ustvarjalke, ki bodo celoten RogLab vsakič na novo ovile v svoje grafitarske ali streetartistične umetnine, za nameček pa bodo v okviru GraFEMa potekale tudi izobraževalne delavnice, razprave in grafitarski ogledi, ki bodo, upamo, prispevali k premisleku o vlogi žensk na slovenski in mednarodni grafitarski in streetartistični sceni.

Koliko grafitark poznate v svojem okolju? Trenutno je slovenske grafitarke moč prešteti na prste ene roke. Od tega jih je večina »v pokoju«. Ko bomo vsi skupaj poznali vsaj deset slovenskih grafitark in streetartistk, ki bodo delovale ne le ilegalno, temveč tudi na različnih umetniških in pedagoških področjih, bo čas, da se program GraFEM morda zaključi. Do takrat pa se bomo z veliko vnemo ukvarjali s spodbujanjem ženske veje grafitarske in street art kulture. Stopite nam naproti!

Meta Štular in Gregor Bulc

GraFEM 2020: Nez Pez